1. del: vojna. Prvi bombni napad na Beograd prizadene tudi zivalski vrt, v
katere je kot cuvaj zaposlen Markov malce zaostali brat Ivan. Pokrajino zasedejo
nacisti, za Marka in Crnega pa se zacne obdobje uspesnega crnoborznega trgovanja.
Marko osvaja igralko Natalijo Zolko, ki pa se odloci za ocarljivega nacisticnega castnika Franza. Marko iz strahu pred dvojnim agentom, ki naj bi ogrozal odpor proti okupatorju, skrije skupino odpornikov, ki jih vodi Crni, v prostorno klet hise svojeg
a deda. Noseci Petrovi zeni Veri spodrsne, kar povzroci predcasen porod. Rodi sina Jovana in umre. V kleti se znajde tudi Ivan s simpanzom po imenu Soni in s papigo.
Leto 1943. Natalija nastopa v narodnem gledaliscu, v nemskih melodramah; Crni sklene, da jo bo Franzu ukradel. Uprizori drzen napad sredi predstave in odpelje Natalijo na vnaprej prirpavljeno svatbo. Naslednje jutro ju dohiti Franz: Natalija se mu preda,
Crnega aretirajo in mucijo. Marko resi starega tovarisa in se z njim umakne v podzemlje, kjer Crnemu pomagajo, da okreva. Marko se postavi v vlogo castnika za zveze v mestu... in ob prvi priloznosti zapelje Natalijo.
Velika noc leta 1945. Zavezniski bombarderji dotolcejo, kar so za seboj pustili nacisti, ki so zapustili Beograd. Marko objame Tita.
2. del: hladna vojna. Leta 1961 se Marko udelezi spominske slovesnosti v pocastitev pokojnega vojnega junaka Crnega in napove snemanje filma Pomlad prihaja na belem konju, ki naj bi pripovedoval o njunih vojnih dogodivscinah. Crni se v resnici se vedno s kriva v razsirjeni kleti skupaj s soborci in izdeluje orozje za protifasisticno vojno, kajti Marko jih pusca v prepricanju, da zunaj divja vojna. Natalija pri slepariji sodeluje; scasoma se navadi tudi na pijaco. Nekega dne opita pade v klet, kjer jo najd e Crni in jo povabi na Jovanovo poroko. Crni pozneje zaloti Marka skupaj z Natalijo (ki jo spodbuja, naj se se naprej pretvarja, da je vojna mimo) in spozna, da mu je najboljsi prijatelj "ukradel" zeno. Marku da pistolo, ta pa se ustreli v nogo. Na Jovano vem porocnem slavju Soni sprozi eksplozijo, ki razkrije celo mrezo tunelov, ki vodijo v vse evropske prestolnice.
Crni in Jovan se podata na povrsje in se nakljucno znajdeta sredi snemanja filma Pomlad prihaja na belem konju, ki je videti kot napad nacisticnih enot pod Franzovim vodstvom. Crni ustreli igralca, ki igra Franza in zdesetka filmsko ekipo. Ko Jovana resu
je iz Donave, ga prime policija. Marko in Natalija medtem skleneta oditi ven in razstrelita klet. Tito je hudo uzaloscen ob izginotju tovarisa Marka in 20 let pozneje umre. Njegove zadnje poti l. 1980 se udelezi veliko drzavnikov (tudi Margaret Thatcher).
3. del: Vojna. Leta 1991 se Ivan pred zaporom zatece v nemsko bolnisnico za dusevno bolne in se skusa vrniti v Jugoslavijo skozi stari sistem podzemnih rovov. Med potjo od vojaka OZN izve, da Jugoslavije ni vec. Skupaj s Soni prideta do opustosene vasi,
kjer Crni vodi skupino srbskih partizanov, Marko pa trguje z orozjem in gospoduje Nataliji. Ivan napade brata in se nato v obupu obesi. Eden od gverilcev iz skupine Crnega usmrti Marka in Natalijo in sezge trupli. Jovanov zagrobni glas zvabi Crnega v rove
- znova se znajde na bregu Donave, kjer Vera prireja se eno porocno slavje za njunega sina. Med povabljenci so Marko, Natalija, Ivan in vsi prebivalci kleti. Slavje poteka na rticu, ki se odlomi od obrezja in kot otocek zdrsi po reki nizdol.
(Tony Rayns)
UNDERGROUND (PODZEMLJE), 1995
rezija: Emir Kusturica
scenarij: Dusan Kovacevic
fotografija: Vilko Filac
glasba: Goran Bregovic
igrajo: Miki Manojlovic, Lazar Ristovski, Mirjana Jokovic, Slavko Stimac, Ernst Stözner
Dramaticna epopeja o zadnjih tridesetih letih zdaj razpadle drzave, ki so jo videli ze po celem svetu, prihaja tudi na nasa platna.
Zgodba se zacne z izbruhom II.svetovne vojne in konca z vojno, ki je spremljala razpad Jugoslavije. Vmes je zivljenje dveh popolnoma razlicnih moskih, upornikov Marka in Crnega, prvi se prebije "na vrh", ob Tita, drugi pa je zaprt v podzemlje, skupaj s sk
upino bivsih partizanov, ki verjamejo, da se vojna nikdar ni koncala.....
Zlata palma Cannes 1995!
Enkratna filmska manipulacija o polpretekli politicni manipulaciji!
Jelka STERGEL
Emir Kusturica, najbolj proslavljeni bosanski cineast, navkljub visokemu priznanju - cannski zlati palmi - trdi, da je to njegov poslednji film, ker ga, kot pravijo, bolijo ocitki, da ni naredil filma, ki bi obsojal srbsko agresijo in vojne zlocine. Njego
vo uzaljeno zavracanje obtozb pa se zdi enako medlo kot napadi, ki so ga izzvali. Jedro problema tega filma ni v njegovi "pristranosti", pac pa v tem, da sloni na nostalgiji po neki nacionalni identiteti, ki jo socasno izpostavlja kot spretno manipulirano
iluzijo. Ce Kusturica resno misli, da je "nekoc nekje obstajala dezela z glavnim mestom Beograd", kot pravi v otvoritvenem delu filma, bi se brez dvoma moral drzati svojih prepricanj in jih podpreti v samem filmu.
Osrednja trditev scenarija je, da je Jugoslavija le fikcija hladne vojne, ki sta jo ustvarila Tito in vladajoci komunisticni razred; za podlago naj bi imela zavest o zunanjem sovrazniku, ohranjala pa naj bi jo ideoloska indoktrinacija prebivalstva. zivlje
nje v kleti je nedvomno neverjetno: delavski premor v tovarni orozja. Lik Crnega je le rahlo pretirana podoba junaka socializma, kakrsnega nam je predstavil Mihalkov v Sleparskem soncu, macisticnega in skoraj komicno neunicljivega brdavsa, ki naj bi v svo
jem okolju zbujal obcudovanje in priljubljenost. Crni je skratka sol zemlje, njegovo kraljestvo pa je bunker kmeckih radosti, tegob in sanj. Podzemska povezanost te casovne kapsule z evropskimi velemesti se v filmu kaze kot odsev stare marksisticne utvare
o mednarodni delavski solidarnosti.
Markov nadzemski svet udobnega zivljenja in visoke politike je prikazan bolj v obrisih, s pomocjo dokumentarnih arhivskih posnetkov (nekaj je celo digitalno obnovljenih, kot v Forrestu Gumpu) in skozi dvojno fikcijo filma znotraj filma, ki je parodija tit ovskih propagandnih epskih filmov na to temo. Celo v zadnjem delu Podzemlja, ki skusa zajeti balkansko vojno v unicenju vasi in groteskno usmrtitev Marka in Natalije se Kusturica opre le na nekaj "pretresljivih" podob, ki naj bi priklicale resnicnost petl etnega prelivanja krvi in "etnicnega ciscenja".
Ponuja se vprasanje, ali sicer znacilen Kusturicin vizualen in dramaticen udar vzdrzi pod tezo politicnega in iskrenim custvovanjem, ki ju je socasno skusal vloziti v film. Reziser Doma za obesanje je film po ze prepoznavnem vzorcu, ki spominja na slog po
kojnega Fellinija, vpel v optiko cirkuske procesije: pestrost umetelnosti, skoraj nenehna glasba (godba na pihala in ciganski orkester, ki oba pogosto zapolnita pogled), sam duh pa je karnevalski. Nekatere reziserjeve domislice so nedvomno mocne: uporaba
protagonistov, ki plujejo skozi skoraj povsem nespremenjena desetletja in prepletanje le-teh s scenografijo, kakrsna je bombardiranje zivalskega vrta ter zakljucna stvaritev otoka, ki je mocno poudarila avtorsko plat videnja pripovedi.
Preoblozenost s "poezijo" kljub temu bolj spominja na kaksnega Andrewa Lloyda Webra kot, denimo na Jeana Vigoja ali Maxa Ophulsa, katerih citatnost je vizuelno sicer ocitna, temu ustrezno pa je toliko bolj oslabljeno neizreceno nagibanje k politicnosti. T
udi problematicnost sovrastva do zensk je hudo ocitna in cisto mogoce je, da film z izjemo publike v najbolj patriarhalnih dezelah zato ni bil dovolj obiskan. Kar neverjetno je, da bi obcutljiv reziser, kakrsen je Kusturica, tako samoumevno pricakoval, da
mu bo uspelo obcinstvo prepricati z likom Natalije - neumne kokosi, ki oportunisticno spreminja svojo spolno privrzenost iz enega prizora v drugega, svoje sovrastvo pa sprosca s pijaco - in je poleg tega tudi edini vidnejsi zenski lik v filmu. Le kdo bo
zaupal politicni ali estetski opredelitvi reziserja, ki zenske se vedno dojema na tak nacin?